Album s predstave

Na voljo na USB zapestnicah ali na pretočnih servisih.

Frane Milčinski – Ježek

Nastopajo

Nana Milčinski, Bojan Maroševič

Baletni ansambel SNG Maribor
Ema Perić, Adriana Cioata, Metka Masten, Ines Uroševič, Tanja Baronik
Tiberiu Marta, Sytze Jan Luske, Jan Trninič, Vadim Kurgajev, Mircea Golescu, Cristian Popovici, Tim Dolinšek

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Simon Robinson
Koncertna mojstra Oksana Pečeny Dolenc
Inšpicienta Iztok Smeh, Matjaž Marin

Ustvarjati resnični sanjski svet Naninih pesmi

Valentina Turcu, koreografinja, režiserka in vsestranska ustvarjalka v prostranem vesolju gledališča, je svojo izkušnjo med ustvarjanjem glasbene, dramske in plesne predstave Nanine pesmi opisala kot povsem drugačno vstopanje v svet domišljije, ki se spleta v dialogu med dedkom in vnukinjo. Osrednjo gonilno silo predstave vidi prav v ljubezni:

Ježkov citat, »kar v srcu imaš rada, vse tebi pripada«, ki je postal nekakšen moto predstave, je tako pomenljivo vplival na zasnovo vizualne estetike predstave. Ta izhaja iz minimalizma in prečiščenega gledališkega prostora, ki dopušča čustveni in imaginarni atmosferi prosto pot, pri tem pa igra pomembno vlogo predvsem glasba. Kot je povedala Valentina, »smo Nana Milčinski, Jani Hace, Matija Krečič, Rok Predin, Nejc Gazvoda in jaz na stežaj odprli številne tematike ustvarjalnega procesa, predvsem vprašanje, v katero smer potuje predstava in katere vrednote ponuja otrokom in publiki, ki jo bo spremljala na tej poti. Zdi se mi, da se bodo lahko otroci z nami počutili hkrati doma, v določenih trenutkih na potovanju in obenem tudi v brezmejnem vesolju, ki ga prežemata domišljija in srčnost.«

To navsezadnje od gledališča zahteva tudi otrok, ki je sam po sebi bitje čistosti, ljubezni in osvobojenega uma brez predsodkov. Otroško gledališče je, kot ugotavlja Valentina Turcu, v esenci preprosto, a prav v tem tiči največja past odraslih:

Vsak otrok – tudi tisti speči otrok, ki še vedno prebiva nekje globoko v nas – bo začutil predstavo na svoj način, zato je dolžnost nas, ustvarjalcev, da prav vsem otrokom odpremo to vesolje brezmejnih možnosti, kjer nas pred blodnjami v labirintu lastnih domišljijskih svetov varujejo že ljubeča misel, topel objem in iskreno zaupanje.

Iz Nanine beležnice sanj

Nanine pesmi so pesmi, ki jih je napisal moj dedek, Frane Milčinski Ježek o meni, zame in so nastajale od mojega rojstva do približno tretjega leta. Verjamem, da bi jih nastalo še več in da bi nastajale tudi o drugih njegovih vnukih, če ne bi bil kasneje zelo bolan.

Sama se v predstavi pojavljam in izginjam na različne načine: kot tista Nana, ki sem nekoč bila in nisem več in se je v nekaterih trenutkih le bežno spominjam ali pa je v drugih še vedno del mene, tako živa kot včeraj. Pojavljam se kot pevka-pripovedovalka zgodbe, ki ni (samo) moja, saj je tudi Ježkova, Valentinina, Nejčeva, Janijeva, Matijeva, Rokova, Emina, Tibijeva, Bojanova, Sytzejeva, Janova, Tanjina, Adrianina, Inesina, Metkina, Mirceeva, Vadimova, Cristianova, Timova, Matjaževa, Matičeva, Natašina, Vilijeva, Petrova, Janova, Anjina, Tomaževa, Janezova, Matejina, Benjaminova, Alanova, Barbarina in Danilova … In s tem, ko je njihova, je tudi moja, kolikor sem pač uspela s svojo zgodbo vplivati nanje, da so jo vzeli za svojo in jo izrazili na svoj način. In rečem lahko, da je skupaj z njimi, ne vem sicer, kako – verjetno tudi s pomočjo od zgoraj –, ta zgodba naposled zaživela tako na odru kot v resničnem življenju, s tem pa je postala točno takšna, kot sem si jo želela: čarobna in srčna. Moja in vaša.