Iz Nanine beležnice sanj
Nanine pesmi so pesmi, ki jih je napisal moj dedek, Frane Milčinski Ježek o meni, zame in so nastajale od mojega rojstva do približno tretjega leta. Verjamem, da bi jih nastalo še več in da bi nastajale tudi o drugih njegovih vnukih, če ne bi bil kasneje zelo bolan.
Sama se v predstavi pojavljam in izginjam na različne načine: kot tista Nana, ki sem nekoč bila in nisem več in se je v nekaterih trenutkih le bežno spominjam ali pa je v drugih še vedno del mene, tako živa kot včeraj. Pojavljam se kot pevka-pripovedovalka zgodbe, ki ni (samo) moja, saj je tudi Ježkova, Valentinina, Nejčeva, Janijeva, Matijeva, Rokova, Emina, Tibijeva, Bojanova, Sytzejeva, Janova, Tanjina, Adrianina, Inesina, Metkina, Mirceeva, Vadimova, Cristianova, Timova, Matjaževa, Matičeva, Natašina, Vilijeva, Petrova, Janova, Anjina, Tomaževa, Janezova, Matejina, Benjaminova, Alanova, Barbarina in Danilova … In s tem, ko je njihova, je tudi moja, kolikor sem pač uspela s svojo zgodbo vplivati nanje, da so jo vzeli za svojo in jo izrazili na svoj način. In rečem lahko, da je skupaj z njimi, ne vem sicer, kako – verjetno tudi s pomočjo od zgoraj –, ta zgodba naposled zaživela tako na odru kot v resničnem življenju, s tem pa je postala točno takšna, kot sem si jo želela: čarobna in srčna. Moja in vaša.