Prvič bo v vsemirju slavna ta novica stala na papirju.
In zato postavi
na prostorček pravi
v knjigi prav na sredo to novico:
JEŽEK NI LE JEŽEK, ZDAJ JE TUDI DEDO.
Reci po pravici,
kaj deš k tej novici?
Kar priznaj, da je to snov, vredna lizike in pol.
A to ni še vse. Nadalje
vest tako je važna, da iz razdalje jo neznanske moč bo brati.
In zato tiskarski brati
naj posodijo ti tiste
črke, s katerimi pač liste tiskajo za velikane.
Z njimi piše:
VNUČKA
SE IMENUJE NANA.
Ta imenitna vest med tiste spada, zastran kterih dvigne se naklada.
H koncu še pod toËko RAZNO (to ne sme ostati prazno) rešimo še en problem:
Kot je znano, Ježek rad
prej je imel vso otročad,
kar premore je ta svet. Kaj je s tem, zdaj ko Nana je pri hiši?
Drugi otroci – v uh me piši?
A tako?
Al kako?
Naj priznam, kako in kaj je?
Prav, priznam svoj greh, naj vsem bo znano:
Kar je Ježek ded, vse otročaje
rad ima kot prej, a za povrh še Nano.
A komaj stopica ji drobna nožica, že ima svoj trim ta frkolin:
od medvedkove stelaže do garaže
(v atovo naročje).
A za pomoč je
vso dolgo pot
od tod do ondod dedkov prst,
varen in čvrst, Nana, le drži se zanj!
To važen je dan!
TAKO SE ZAČENJA
CESTA ŽIVLJENJA IN PELJE NAPREJ IN NAPREJ
DO ZADNJIH MEJ.
Vodi prek cvetnih poljan, skoz svetel dan,
po beli luči.
Korak se ne zmuči, le skače in raja
od kraja do kraja.
IN SONCE JE KAŽIPOT MIMO ZLA DO DOBROT,
DO RESNIC MIMO
ZMOT,
MIMO NESREČE DO SREČE,
mimo decembra do maja, korak je lahak,
raja in raja
po beli luči,
nič ga ne zmuči,
ne jenja in ne jenja ...
TO JE ŽIVLJENJA SONČNA STRAN.
A mine dan,
noč in mrak,
da ne vidiš, ne veš, kod hodiš, kam greš:
vsak korak lahko je prepad, jama brezdanja.
Skoz grozo greš
in ne veš,
je le zla sanja
ali je res.
Noč preži kakor kanja s krošenj dreves ...
POSPEŠI KORAK SKOZ NO», SKOZ MRAK,
ZARJAM NAPROTI. NANA, VSO SREČO NA POTI!
